Preskoči na vsebino


Sv. Miklavž

PODRUŽNA CERKEV SV. MIKLAVŽA NA GOROPEČAH

GOTSKA CERKEV je bila sezidana vsaj v 14. stoletju, morda celo prej. Uradno se prvič omenja leta 1526. Prvotna cerkev je bila brez zvonika, kapele in zakristije. Zakristijo so dozidali 1718. leta, kapelo in zvonik pa 1750. leta. Takrat so v južno steno zvonika vzidali kip sv.Miklavža, ki je visok 104 cm in bil izklesan iz kamna sredi 15. stoletja.

Posvečena je sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev in prijatelju otrok. Včasih so sem romali splavarji, ki so pluli po Savi. O tem govore tudi romarski podpisi na stenah ob glavnem oltarju, najstarejši je nastal že 1481. leta.


PREZBITERIJ je znamenit zaradi kamnoseškega in slikarskega oboka. Gotska mrežasta rebra slonijo na figuralnih konzolah (podstavkih) in se končujejo zgoraj na stropu s sklepniki.

Štiri konzole za oltarjem predstavljajo simbole evangelistov: Marko z levom, Janez z orlom, Luka z volom in Matej z angelom (ta ni ohranjen). Ob in za oltarjem na stenah so slike apostolov, ki stojijo pod piramidastimi baldahini.

Ostali prostor severne in južne prezbiterijske stene je okrašen z legendami iz življenja sv. Miklavža. Freske so delno uničili, ko so vzidali okno in zakristijska vrata.

Na prezbiterijski strani gotskega slavoloka so naslikana "pametna in nespametna dekleta", na stropu za oltarjem pa je upodobljen Kristus, med rebri pa štirje evangelisti in cerkveni očetje.

Leta 1910 je freske v prezbiteriju restavriral slikar Matej Sternen.

OLTARJI

Veliki oltar nosi letnico 1669. V njem so kipi sv. Miklavža, Urbana in Lovrenca. Zgoraj je sv.Avguštin, Lenart in Barbara ter plastika "Umor betlehemskih otrok" (s kipom sv.Urbana ukradena 1946). Oltar je izdelal Martin Potokar, poslikal pa kamniški slikar Hans Maks Strasperger.

Oba stranska oltarja spadata med "zlate oltarje". Stranski oltar ima kipe sv.Magdalene, Uršule in Apolonije, ob straneh so Mati Božja, Simon in Juda. 

Oltar v kapeli na levi strani je bil sredi 18. stoletja predelan. Od takrat je v njim odlična Cebejeva slika sv.Janeza Nepomuka in Frančiška Ksaverja. Nad sliko plava Bog Oče.

Leta 1887 so iz župnijske cerkve v to podružnico prenesli križev pot; naslikal ga je kamniški slikar Matija Koželj, leta 1935 pa ga je prenovil Franc Merčun.

ZVONOVI

Leta 1897 so stare tri zvonove prodali in kupili večje, bronaste. Žal jih je leta 1917 vzela vojna. Sedanji zvonovi pojejo od leta 1921, vliti pa so v jeseniški železarni. 



Print Friendly and PDF

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

ŽUPNIJA IHAN

Pisarna je odprta vsak dan po sv. maši (razen ob četrtkih), ob petkih ob uradno uradnih urah od 17.30 do 18.30 ure in po dogovoru. Prosim pokličite ali pišite po e-pošti.

Elektronska pošta: zupnija.ihan@rkc.si

Tel: 031 577 910

Vztrajajmo v spoštovanju osnovnih predpisov: razdalja, razkuževanje, maska! 

 

Duhovno obhajilo: posebno tisti, ki zaradi objektivne ovire (npr. smrtnega greha in ne smete k spovedi), lahko pokažete svojo voljo in spokorno srce tako, da si prizadevate gojiti živo vero in oseben odnos do Jezusa v evharistiji po tej poti.

Kako prejemamo duhovno obhajilo?

Škofje ordinariji do preklica podeljujejo slovenskim katoličanom spregled od dolžnosti udeležbe pri nedeljski sveti maši. Verniki naj nadomestijo odsotnost od svetega bogoslužja z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oziroma spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.

Ko nikakor ni mogoče, da bi sodelovali pri sveti maši in prejeli sveto obhajilo, je primerno, da ga prejmemo v duhovni obliki.

Možna in priporočena oblika:

1) Na mirnem kraju se umirimo in se nato pokrižamo.

2) Zavemo se Božje navzočnosti in obudimo ter zmolimo kesanje.

3) Preberemo evangelij dneva.

4) Nekaj časa premišljujemo ob Božji besedi (bodite pozorni na to, kaj vam govori in kakšne občutke prebuja v vas).

5) Zmolimo veroizpoved.

6) Sledi duhovno obhajilo.

Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem.

(Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)

Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.

6) Molitev končamo z znamenjem križa.

Msgr. dr. Marjan Turnšek