Preskoči na vsebino


Samostan sester Sv. Križa

SAMOSTAN SESTER SV. KRIŽA NA MALI LOKI

Valvasor piše, da izvira nemško ime Hoff Lokh iz slovenskega imena Na loke - "na travnikih". Graščina ali dvorec na Mali Loki se omenja že leta 1332. Lastniki so se v dolgi zgodovini menjavali, iz majhne hiše je nastal gradič. Od leta 1848 je bil gospodar na Mali Loki Franc Rudež, nato pa njegovi sinovi.

1918. leta so graščino kupile sestre sv. Križa, ki so prišle sem iz Gradca. Škof Jeglič je nameraval tu ustanoviti samostojno slovensko provinco za te redovnice, ker je bila med njimi tudi njegova nečakinja. Samostan je bil leta 1924 priključen hrvaški provinci v Đakovu. Po prezidavi leta 1932 je graščina izgubila prvotno zasnovo in dobila sedanjo samostansko obliko. Takrat je bila zgrajena tudi samostanska kapela, ki je posvečena Brezmadežni. Blagoslovil jo je škof Gregorij Rožman.

Leta 1931 so se v samostanu začele duhovne vaje za dekleta in žene. Mnogo deklet je posebno v zimskih mesecih tu preživelo nekaj dni v tišini in zbranosti.

Ob začetku 2. svetovne vojne so samostan zasedli Nemci, v kapeli so uredili kinodvorano, v hiši pa odprli gospodinjsko šolo, ki so jo vodile nemške učiteljice. Nekaj sester je vztrajalo na Mali Loki, druge so se morale odseliti. Novembra 1943 so partizani pregnali Nemce iz samostana, poslopje pa požgali. Sestre so med vojno izgubile precej premoženja, živele so v skrajni revščini. Po osvoboditvi so sestre obnovile požgani del samostana in kapelo.

Leta 1970 so se slovenske sestre sv. Križa ločile od hrvaške province, ustanovljen je bil Slovenski vikariat s sedežem na Mali Loki. Novi prizidek je bil dozidan leta 1974.  

 

DRUŽBA SESTER SV. KRIŽA

Družba sester Sv. križa je bila ustanovljena leta 1856 v Ingenbohlu v Švici. Ustanovila sta jo p. Teodozij Florentini, OFM Cap in mati M. Terezija Scherer. Hotela sta reševati socialne stiske ljudi tedanjega časa, v izobraževanju revnih in skrbi zanje sta videla glavno nalogo. Sestre so začele delovati v šolah in sirotišnicah, v bolnišnicah in domovih za starejše, posvečale so se ljudem na robu družbe, brezposelnim in ljudem s posebnimi potrebami.

Leta 1868 so prišle sestre v Đakovo na Hrvaškem in tam ustanovile provinco. V Slovenijo pa so prve sestre prišle iz Gradca leta 1894, in sicer v Beltince v Prekmurju. V Ljubljano v Jozefišče so prišle leta 1896 in od tam na Malo Loko 1918.

"Vse, kar terja čas, je Božje volja" – te besede p. Teodozija so bile vodilo tudi slovenskim sestram . Kristusov obraz so prepoznavale v revnih in zapuščenih otrocih, v bolnikih, delavcih, stregle so mu s poučevanjem deklet v gospodinjski šoli, pomagale po župnijah in vodile nekaj vrtcev, izdelovale mašne plašče in oltarnike.

Danes se v samostanu zbirajo razne skupine na delovnih srečanjih, duhovnih obnovah in duhovnih vajah. Število sester se je zelo zmanjšalo, tudi dejavnosti so se skrčile. Cerkev na Slovenskem sestre podpirajo z molitvijo in žrtvami, pa tudi z delom v pastorali.  



Print Friendly and PDF

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

ŽUPNIJA IHAN

Pisarna je odprta vsak dan po sv. maši (razen ob četrtkih), ob petkih ob uradno uradnih urah od 17.30 do 18.30 ure in po dogovoru. Prosim pokličite ali pišite po e-pošti.

Elektronska pošta: zupnija.ihan@rkc.si

Tel: 031 577 910

Vztrajajmo v spoštovanju osnovnih predpisov: razdalja, razkuževanje, maska! 

 

Duhovno obhajilo: posebno tisti, ki zaradi objektivne ovire (npr. smrtnega greha in ne smete k spovedi), lahko pokažete svojo voljo in spokorno srce tako, da si prizadevate gojiti živo vero in oseben odnos do Jezusa v evharistiji po tej poti.

Kako prejemamo duhovno obhajilo?

Škofje ordinariji do preklica podeljujejo slovenskim katoličanom spregled od dolžnosti udeležbe pri nedeljski sveti maši. Verniki naj nadomestijo odsotnost od svetega bogoslužja z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oziroma spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.

Ko nikakor ni mogoče, da bi sodelovali pri sveti maši in prejeli sveto obhajilo, je primerno, da ga prejmemo v duhovni obliki.

Možna in priporočena oblika:

1) Na mirnem kraju se umirimo in se nato pokrižamo.

2) Zavemo se Božje navzočnosti in obudimo ter zmolimo kesanje.

3) Preberemo evangelij dneva.

4) Nekaj časa premišljujemo ob Božji besedi (bodite pozorni na to, kaj vam govori in kakšne občutke prebuja v vas).

5) Zmolimo veroizpoved.

6) Sledi duhovno obhajilo.

Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem.

(Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)

Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.

6) Molitev končamo z znamenjem križa.

Msgr. dr. Marjan Turnšek