Dragi birmanci!
Danes bi morali začeti z devetdnevnico. Pa ne bo nič! Tudi birme 26. aprila ne bo. Morda ste se vprašali »kdaj bomo sploh lahko šli k birmi?« Odgovora vam ta trenutek ne more dati nihče.
Vse se je hitro in nepričakovano spremenilo. Za zdaj nam sicer ni nič hudega, samo doma moramo biti in se izogibati druženju. Človeka običajno »zapreš«, da ga pripraviš na nove čase. Tako smo vas »zaprli« na Prežganje, da ste se cel vikend pripravljali na prejem zakramenta sv. birme. Tako »zapre« država fante v kasarno, ko hoče iz njih napraviti vojake. Tako »zapremo« otroke v šolo, da jim posredujemo znanje, ki ga bodo potrebovali za svoje poklice. Najprej jih moramo naučiti brati in pisati. Ne le brati, temveč tudi razumevati, kar je napisano in razmišljati, ter ne samo zapisovati črke, temveč tudi misli, ki iz prvega izhajajo. Če razmišljamo tako, potem nas ta »zapor«, ki mu pravimo karentena, pripravlja na nove čase, ko se ne bomo mogli več brez omejitev družiti, ko bo manj služb in zato manj blagostanja, ko bodo meje spet bolj priprte in bodo potovanja v druge dežele postale avanture polne nepredvidenih obratov. Vsi vam pravijo, da »nič ne bo več tako kot je bilo«. Kljub temu pa bo tudi ta prihodnost vaš svet in vaš čas in ne dvomim, da boste znali v njej polno živeti.
V vsakem času in v vsakem svetu pa je človek Božji otrok, Božja stvar, za katero je bil On pripravljen v svojem Sinu, našem Gospodu Jezusu Kristusu umreti in po njegovem vstajenju sporoča, da ima za nas pripravljeno nepredstavljivo lepe stvari. Ni važno kaj se s svetom dogaja, vedno je mogoče živeti oseben odnos z Bogom, hoditi za Njim in z Njim skozi življenje in vedno se najde način, da smo skupaj z vsemi tistimi, ki svoj poklic hočejo živeti. Za novi čas se bo potrebno naučiti nove veščine, nov način odnosov, nov način izražanja vere.
Kakor ste se v šoli hitro preselili za računalnike in zdaj veliko delate od doma, pa točno veste »da to ni to«, tako se bo potrebno za prejem sv. birme nekaj stvari naučiti na novo. Ne le onih 130 vprašanj in dodatkov, ki vam gredo tako na živce, temveč tudi kako živeti svojo vero, ko ne smem več k nedeljski sv. maši, ko ne morem prejeti nobenega zakramenta, ko se ne morem družiti z vernimi prijatelji v župniji. Zato bomo od maja meseca, ko bodo morale države popustiti in nas znova pustiti, da delamo, da se družimo, da smo zunaj in skupaj, ker drugače ne gre, gledali predvsem na osebno vero, na pristen in doživet, resen in odgovoren način izražanja vere.
Vera pa je prav tako nevidna kakor je virus. Prepoznamo jo po njenih učinkih. In naša vera mora postati mogočna kakor virus, ki povzroča take spremembe v svetu. Šele potem boste smeli pristopiti k birmi, ki ne bo tako slovesna kakor je bila navada, ki morda niti ne bo v naši župniji, ampak kakor nekoč v stolnici, ko morda ne boste imeli slovesnega kosila z mnogimi gosti, ampak samo z domačimi, kakor je sedaj. Kako bo? Ne vem! A za nove čase se bo potrebno pripravljati.
Želim vam, da bi v tem času doma prispevali svojo dobro voljo in pripravljenost pomagati, svojo potrpežljivost in razumevanje, svojo pridnost in vestnost. Predvsem pa je zdaj čas, ko se učimo vztrajnosti, kajti te epidemije ne bomo premagali drugače kakor s spoštljivim in razumevajočim spoštovanjem ukrepov, ki jih za nas pripravlja vlada. Vsako upornost in trmo, vsaka »najstniška drža« bo imela za posledico daljše ukrepe in bolj stroge omejitve. Prosim vas, da prispevate doma tudi pripravljenost, da bi skupaj molili. Tu se vse začne in konča, pri skupni družinski molitve. Zdaj, ko ste vsi doma, ni več izgovorov, ostane samo vera in pogum, da se pokaže kaj nosimo v svojih srcih.
Bodite dobro, zdravi in ohranite svojo vero, vi in vaši domači
Andrej, župnik
