Preskoči na vsebino


Župnijska cerkev

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JURIJA V IHANU

Ihan je prastara naselbina, naseljen je bil že v rimski dobi. Ostanki rimske opekarne in rimski grobovi na griču Dobrava pričajo o tem.

Zgodovinske listine iz leta 1228 že omenjajo Ihan. Prvi ihanski župnik se omenja leta 1296. Župnija je prvotno spadala pod mengeško prafaro. Prva cerkev je bila sezidana v romanski dobi (v 10. stoletju), o njej ni poročil, tudi ostankov ne. To romansko cerkev so pozneje gotizirali, nato pa je bila še dvakrat prezidana. Župnik Urban Komatar (1613 – 1643) je prvi začel prezidavati cerkev.

Na Jernejevo nedeljo 1678 je bila cerkev posvečena. Ta cerkev je imela tri oltarje: sv. Jurija, Matere Božje in sv. Štefana.

V letih 1742 do 1744 so zidali sedanjo cerkev. Takrat je bil v Ihanu odlični župnik Gašper pl. Šimič. Načrte zanjo je naredil Gregor Maček iz Ljubljane. Od prejšnje cerkve je ostalo nekaj romanskih in gotskih sten, prezbiterij, ki so ga sedaj predelali, pa tudi zvonik iz leta 1683. Ta prenovljena cerkev je bila posvečena 4. avgusta 1743. Šimič je v novi cerkvi postavil nove oltarje: na velikem oltarju so bili kipi sv. Jurija, sv. Kozma in Damijana; na levi strani oltar angela varuha, na desni pa sv. Štefana. Ob podolžni steni je bil na levi strani oltar Matere Božje, na desni pa oltar sv. Družine. Na ta oltar je vezana bratovščine sv. Družine, ki jo je leta 1719 ustanovil župnik Jurij Köschtner.

Leta 1883 je bila cerkev obnovljena, prepleskana in je dobila nova okna.

Leta 1969 so prenavljali notranjščino cerkve in našli ob oltarju sv. Družine in ob nekdanjem Marijinem oltarju dve dragoceni baročni freski. Domačin, akademski slikar Tomaž Kvas, je odkril in restavriral freske. Nastale naj bi leta 1764, pripisujejo pa jih Antonu Cebeju.

Freska na zunanji strani južne stene je verjetno Cebejeva. Umetnik je upodobil sv. Družino, ki pomaga bolnim in umirajočim. Na zahodni steni ob zvoniku je isti umetnik naslikal fresko "Plavajoča smrt" in prikazuje nesrečo pri gradnji cerkvenega zvonika. Obe freski sta iz leta 1764.

OLTARJI IN DRUGE ZNAMENITOSTI V SEDANJI CERKVI:

Glavni oltar s kipi sv. Jurija, sv. Petra, sv. Pavla in sv. Jerneja je leta 1909 izdelal rojak Ivan Pengov. Obnovljen in pozlačen je bil leta 1969. Tabernakelj je iz leta 1855.

Baročni oltar sv. Štefana s kipi sv. Štefana, sv. Pavla in sv. Antona Puščavnika in reliefom sv. Trojice, nosi letnico 1484.

Baročni oltar sv. Ane z malo Marijo, sv. Joahimom, sv. Andrejem in kipom angela varuha z otrokom.

Oltar sv. Družine je delo Ivana Pengova iz leta 1912. Njegova sta še kipa sv. Alojzija in sv. Neže, baročni kip sv. Družine je iz leta 1742, podobo Brezjanske Marije pa je naslikal Ivan Pengov ml. leta 1964. Na mestu, kjer je nekdaj stal Marijin oltar (na levi strani), visi slika Marijinega oznanjenja, delo Ihanca Mihaela Kavka iz leta 1854. Sliko je leta 1929 preslikal Franc Merčun iz Bišč.

Marmorni oltar sredi cerkve je izdelal Stanko Kunaver iz Ljubljane leta 1972.

Križev pot je delo slikarja Matije Koželja iz leta 1887.

Orgle - leto izdelave ni znano, stare naj bi bile preko 160 let. Imajo 11 registrov in od leta 1962 jih poganja elektromotor.



Print Friendly and PDF

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

ŽUPNIJA IHAN

Pisarna je odprta vsak dan po sv. maši (razen ob četrtkih), ob petkih ob uradno uradnih urah od 17.30 do 18.30 ure in po dogovoru. Prosim pokličite ali pišite po e-pošti.

Elektronska pošta: zupnija.ihan@rkc.si

Tel: 031 577 910

Vztrajajmo v spoštovanju osnovnih predpisov: razdalja, razkuževanje, maska! 

 

Duhovno obhajilo: posebno tisti, ki zaradi objektivne ovire (npr. smrtnega greha in ne smete k spovedi), lahko pokažete svojo voljo in spokorno srce tako, da si prizadevate gojiti živo vero in oseben odnos do Jezusa v evharistiji po tej poti.

Kako prejemamo duhovno obhajilo?

Škofje ordinariji do preklica podeljujejo slovenskim katoličanom spregled od dolžnosti udeležbe pri nedeljski sveti maši. Verniki naj nadomestijo odsotnost od svetega bogoslužja z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oziroma spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.

Ko nikakor ni mogoče, da bi sodelovali pri sveti maši in prejeli sveto obhajilo, je primerno, da ga prejmemo v duhovni obliki.

Možna in priporočena oblika:

1) Na mirnem kraju se umirimo in se nato pokrižamo.

2) Zavemo se Božje navzočnosti in obudimo ter zmolimo kesanje.

3) Preberemo evangelij dneva.

4) Nekaj časa premišljujemo ob Božji besedi (bodite pozorni na to, kaj vam govori in kakšne občutke prebuja v vas).

5) Zmolimo veroizpoved.

6) Sledi duhovno obhajilo.

Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem.

(Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)

Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.

6) Molitev končamo z znamenjem križa.

Msgr. dr. Marjan Turnšek