Župnijsko romanje
Letošnja romarska pot nas je vodila na Sladko Goro.
Romanje je potovanje k Gospodu, hoja po stopnicah, ki z vsakim korakom povečuje hrepenenje po dotiku Srca in počivanju v Objemu. Duša se osvobaja neštetih plasti, ki jo vežejo in dušijo, zato ji priprava na zakrament sprave vselej tako dobro dene. Pripravljeni na srečanje z Gospodom smo, v čudoviti baročni romarski cerkvi Matere Božje na Sladki Gori na Štajerskem, darovali sveto mašo, pri kateri je pel moški pevski zbor sestavljen iz romarjev.
Ni nas nagovorila le lepa notranjost cerkve, temveč tudi nagovor gospoda župnika Andreja, ki nas je povabil k razprtju srca do te mere, da bi mogli z vsem svojim bitjem, dušo in telesom »biti tukaj« in doživljati ter polno sprejemati vse kar je bilo položeno pred nas; spletati vezi in prijateljstvo z ljudmi in Bogom. Po sveti maši nam je tamkajšnji gospod župnik predstavil še zgodovinski oris svetišča in življenja povezanega z njim.
Na vrtu pred cerkvijo je bilo precej živahno, saj se je odvijal oratorij.
Spet smo se zbrali na avtobusu, ki nas je odpeljal v Šmarje pri Jelšah, kjer nas je že čakalo dobro kosilo.
Po kosilu smo se vzpeli na Kalvarijo. Pot trpljenja, ki je speljana k romarski cerkvi sv. Roka velja za najobsežnejši pasijonski kompleks v Sloveniji. Zgrajena je bila med leti 1743 in 1753. Romarja pot med kapelicami vodi tako, da vedno vidi le svoj naslednji cilj. Ko se ozremo v dolino, pred seboj zagledamo mesto in enkratno podobo razgibane vinorodne pokrajine, vse od štajersko - koroškega obmejnega gorovja do Pohorja, Boča in Donata, Macelja in hrvaškega Zagorja, do Bohorja, Huma in Savinjske doline.
Ob vstopu v cerkev svetega Roka smo doživeli novo presenečenje. Zunanja masivna podoba cerkve zgrajene 1646 leta, je v popolnem nasprotju s svojo bogato okrašeno notranjostjo, v kateri se prepletajo školjkaste in mrežaste oblike, angelske glavice in cvetne vejice. Pri sv. Roku je še vedno živa romarska tradicija. Na praznik župnijske zavetnice Marije Vnebovzete, 15. avgusta in godu sv. Roka, 16. avgusta, se tu zbere več tisoč ljudi. Sv Rok je del romarske triade, Sladka Gora – Tinsko- sv. Rok. Cerkev je zelo akustična, zato se v njej odvijajo tudi koncerti.
Padle so prve dežne kaplje, avtobus pa nas je odpeljal v najlepše urejeno vas v Evropi, v Olimje.
Tu smo si ogledali minoritski samostan in se seznanili z njegovo zgodovino.
V Stari lekarni smo občudovali freske mojstra Antona Lerchingerja, ki govorijo o poti do zdravja in sreče. Zavili smo v prodajalno z zeliščnimi pripravki, čaji, tinkturami in mazili, ki pomagajo ohranjati zdravje. Prevzela nas je podoba Romarskega doma sv. Jožefa in park za oddih in sprostitev. Sprehodili smo se skozi vrt zdravilnih rastlin v katerem »za vsako bolezen ena rož’ca raste“. Sprehajalna pot vodi med gredicami z okoli dvesto primerki zdravilnih rastlin poimenovanih s slovenskimi in latinskimi imeni, ki rastejo na naših vrtovih, travnikih, močvirjih in v gozdovih, uporabljajo pa jih za čaje, mazila in tinkture. Ob vsaki rastlini je tudi napisano kakšne zdravilne učinke ima.
V Olimjah nismo mogli mimo Čokoladnice in njenih dobrot. Kar potegnilo nas je vanjo, oči so bile velike, sladkosnednost pa neukrotljiva!
Ob koncu naše romarske poti smo, v prelepi baročni romarski cerkvi Marijinega Vnebovzetja s črno-zlatimi oltarji, molili pete litanije Matere Božje in na dvorišču samostana s kulturnim programom počastili Dan državnosti.
Pot domov nas je vodila skozi Trojane. Tu smo si privoščili še slastni krof ali sladoled. Veseli in zadovoljni smo se vračali proti domu, hvaležni gospodu župniku Andreju za vodenje in organizacijo čudovitega romanja, ki nam je napolnilo dušo in srce.
JP
Fotografije: Janez Poljanšek
