Tretji Karitasov večer solidarnosti

Letošnji Karitasov večer solidarnosti se je odvijal v soboto, 25. oktobra v Domu krajanov v Ihanu.

Večer, namenjen dobroti in sočutju, je s pozdravnim nagovorom pričela gospa Anka Voglar, ki je besedo predala gospe podžupanji  Andreji Pogačnik Jarc. Gospa podžupanja je dejala, da se je z velikim veseljem odzvala povabilu organizatorjev, saj je prepričana, da bomo skupaj doživeli  en zelo lep večer, ki bo pokazal, da nam je še vedno mar za ljudi, še posebej za tiste, ki potrebujejo našo pomoč. Dobra volja in pripravljenost vseh nastopajočih, da s svojimi talenti pomagajo sočloveku, kažejo prepričanje srca, da je dobro delati dobro.

Povezovalec večera je bil prof. Brane Šimenc, ki vsako besedo pove tako, da ni mogoče preslišati njenega najglobljega bistva.

Sredstva, darovana ta večer, so bila namenjena domačim potrebam in potrebam Hiše hospic. Hišo hospic, v kateri čuteči ljudje skrbijo za  tiste, ki se jim življenje izteka, neglede na to, kateremu spolu, rasi, narodu ali veroizpovedi pripadajo, sta predstavila sestra Emanuela in Peter Jenko.

V tej hiši so važne tri stvari:

-          pomemben je vsak trenutek življenja ,

-          biti s človekom in mu izkazovati pozornost in ljubezen,

-          nihče ni sam, nihče ni osamljen

kajti,  človek ni le skupek mišic, kosti in krvi, njegovo bistvo je duh. Čuteča bližina umirajočim pomeni vse, zato je potrebno ubesediti čustva in z dejanji pokazati vse kar čutimo do umirajočega.

Ob trenutku slovesa je prav, da živi pustimo umirajočim oditi. Verni verujemo, da se ponovno srečamo v Očetovi hiši, ko pride naš čas, da zapustimo ta svet, zato povejmo svojim dragim:

»Zdaj odhajaš, a se bova zopet srečala, ko pridem za teboj.«

Delujoči v Hiši hospic se pogosto srečujejo z vprašanjem ali verni umirajo lažje kot neverni?

Sestra Emanuela odgovarja:

»V tem trenutku je pomembna  le vera, ki jo imamo v svojem srcu, vse drugo nima nobenega pomena več.«

Oba predstavnika Hiše hospic sta izrazila veliko veselje in hvaležnost nad izbrano odločitvijo Karitas Ihan, da pomaga prav njim. Njihova sredstva so namreč zelo skromna saj država Hiši hospic ne priznava mesta, ki ji pripada in je ne podpira v njeni dejavnosti, zato niso deležni nobene njene pomoči. Vzrok je morda v tem, da današnja družba časti kult mladosti in zanika življenjsko dejstvo staranja in umiranja. Smrt smo izločili iz življenjskega kroga in jo zanikujemo, še vedno je tabu tema, čeprav je neizpodbitna realnost našega življenja.

Za lep in kulturno bogat večer so poskrbeli:

-          otroški pevski zbor Ihanski zvončki, pod vodstvom sestre Mirjam Ferčak,

-          mladi godec, harmonikar Žan Osolnik,

-          mešani pevski zbor Slamnik pod vodstvom Ane Černe,

-          godalni kvartet sestavljen iz ljubiteljskih glasbenikov: Irene, Jasne, Jana in Jurija

-          ter oktet Oktetek.

Celotno prireditev so podprli Krajevna skupnost Ihan, Občina Domžale, Cvetličarna Slovnik in mnogi posamezniki.

Prizadevne sodelavke Karitas Ihan pa so poskrbele, da se je večer solidarnosti zaključil s pravim agapejem.

JP