Zahvalna nedelja

Na zahvalno nedeljo je svetišče okrašeno s pridelki zemlje in z izdelki človeških rok. Posebno mesto imajo žita in moke iz katerih ugnetemo voljno testo in dišeč kruh.

Kruh so ljudje od nekdaj spoštovali. V vsaki hiši je imel posebno, izbrano mesto. Ni bilo vsem dovoljeno rezati ga, rezale so ga matere ali gospodinje, za mizo pa gospodar. Kruh je bil vselej prekrit s čistim, pogosto celo izvezenim prtom, kar je pričalo o globokem spoštovanju, ki ga je bil deležen.

S pridelki, položenimi pred oltar, se želimo Bogu zahvaliti zanje, zavedajoč se, da niso zrasli zgolj zaradi našega truda in prizadevanja, temveč zaradi milosti in blagoslova, ki smo ju deležni.

Na oltarno mizo položimo kruh in vino, zraven pridenemo svoje srce in hrepenenje duše. Pri mašni daritvi kruh in vino postaneta Jezusovo telo in kri, naše srce pa čudovit tempelj Svetega Duha, če v njem prebiva ljubezen.

Na zahvalno nedeljo se z besedami in dejanji zahvalimo  Bogu in staršem za podarjeno življenje, zahvalimo se za stvarstvo sveta, ki nas obdaja, za prijatelje in sodelavce s katerimi hodimo po poteh življenja, za talente s katerimi osrečujemo ljudi in Boga. S srcem in molitvijo se dotaknemo tudi tistih, ki se jih ne moremo z očmi in dlanmi. Globoka hvaležnost in zahvala prihajata z dna duše.

Letos so se oltarnemu občestvu na zahvalno nedeljo predstavili tudi naši prvoobhajanci. Gospod župnik jim je podaril svečke, ki bodo, goreče v svojih steklenih posodicah, vsak dan spremljale njihovo molitev in molitev njihovih družin.

Bogoslužje je polepšalo petje otroškega pevskega zbora in sodelovanje instrumentalistov. Srčke z imeni letošnjih prvoobhajancev pa so vzeli s seboj domov vsi tisti, ki prvoobhajance želijo s svojo molitvijo še prav posebej spremljati in podpirati.

JP