Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Veliki petek nas s svojo vsebino nagovarja, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.
Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše, v katoliški cerkvi pa velja strogi post.
Ob 15. uri molimo križev pot in se spominjamo Jezusove smrti na križu.
Na začetku večernih obredov velikega petka ministranti v tišini vstopijo v cerkev in vzdolž glavne ladje, vse do oltarne mize, postavijo špalir. Zadnji vstopi duhovnik, odet v škrlatni plašč in leže pred oltarno mizo. V cerkvi vlada popolna tišina. Pogled na ležečega duhovnika je tako pretresljiv, da zatrepeta duša do najglobljih globin. Priče smo izročitvi.
Rdeča barva, ki prekriva telo, tokrat ne simbolizira zgolj mučeništva, temveč spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj namen.
Pri bogoslužju beremo pasijon o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija, prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe ter za odnose z judovsko skupnostjo.
V znamenje hvaležnosti in spoštovanja častimo križ, pokleknemo predenj in ga poljubimo. Ob koncu je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene hostije prinese iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek. Na koncu obreda slavnostno prenese Najsvetejše prekrito s tančico v Božji grob. Molitev se dviga k Njemu, bodisi odeta v tišino srca, zapeta kot pesem ali moljena z glasom in ustnicami.
JP