Diakonsko posvečenje v Ihanu
Zadnje oktobrsko nedeljsko popoldne, smo zbrani v in okoli ihanske župnijske cerkve, doživljali kot poseben dar nebeškega Očeta, saj je bila naša cerkev veliko premajhna, da bi vanjo zmogli vstopiti vsi, ki smo prišli na diakonsko posvečenje našega Tineta Povirka in brata kapucina Luka Modica z Blok. Množica zbranih pred svetiščem je s pomočjo moderne tehnike enakovredno spremljala in sodelovala pri dogajanju v cerkvi. Diakon je od Boga izbran človek posvečen za služenje Bogu in ljudem.
Diakonsko posvečenje, ki je prva stopnja duhovništva, sta Tine in brat Luka prejela z izlitjem Svetega Duha ter polaganjem rok gospoda nadškofa in metropolita msgr Staneta Zoreta, po gasnem in razločnem odgovoru na klic po imenu, na katerega sta odgovorila s:
» TUKAJ SEM!«
ter na vprašanja ali sta pripravljena sprejeti diakonsko službo z vsemi zahtevami in odpovedmi, ki jih le-ta zahteva od njiju, na kar sta odgovorila z večkratnim HOČEM.
Video pripravil Video JPL, Jože Lazar s.p..
Predstavitev diakonov:
Tine prihaja iz verne šestčlanske družine. Oče Vinko in mama Anica sta goreča člana Marijinega dela, dejavna v župnijski skupnosti, bralca beril, pevca, predvsem pa topla in človeka, ki priskočita na pomoč vselej kadar je to potrebno. Brata Nejc in Janez poleg rednega študija skrbita za živo življenje ihanske mladinske skupine. Sta ministranta in bralca beril, po potrebi tudi pevca ter po zgledu svojih staršev poprimeta za delo tam in takrat, kadar je to potrebno. Sestra Mojca že ima svojo družino.
V župniji je Tine rad sodeloval, bodisi pri oltarju kot ministrant, kot bralec beril ali pa ob žegnanjih kot delivec pladnjev z dobrotami. Bil je tudi sovoditelj oratorija. Tine se je na teološko fakulteto vpisal kot laik, leta 2010 pa se je odločil, da postane duhovnik. Študiral je v Ljubljani, študij je dokončal v Rimu, zadnje leto pa je preživel na mednarodni izkušnji blizu Firenc. Danes opravlja prakso v župniji Moravče.
Brat kapucin Luka Modic se je pred 36 leti rodil na Blokah. Njegova ožja družina so mati in dva brata, oče pa je že umrl. Doštudiral je slikarstvo. Čeprav se je med študijem slikarstva oddaljil od Cerkve, je hrepenenje po Resnici njegovo srce naravnalo na Jezusov korak. Vpisal se je na teološko fakulteto, kjer se je srečal z mladimi, ki so svoje življenje stavili na Gospoda. Spoznal je, da Bog tudi od njega pričakuje nekaj bolj korenitega. Vstopil je k bratom kapucinom.
Bodoča diakona sta v sprevodu ministrantov, bogoslovcev, bratov frančiškanov, diakonov, 60 duhovnikov, provinciala slovenske kapucinske province brata Lada Kolenka, rektorja ljubljanskega semenišča mag. Romana Starca ter ljubljanskega pomožnega škofa msgr. dr. Franca Šuštarja in ljubljanskega nadškofa metropolita Staneta Zoreta, vstopila v lepo okrašeno župnijsko cerkev.
Domači župnik in dekan dr. Marko Poznič je pozdravil vse zbrane, še posebej starše obeh bodočih diakonov ter izrazil vso hvaležnost Bogu za veliko in nezasluženo milost, ki je bila podeljena naši župniji kot kraju in mestu podelitve diakonskega posvečenja.
Gospod nadškof in metropolit Stanislav Zore je v nagovoru, ki se je dotaknil in vzvalovil sleherno srce, posebej poudari tri Zahejeve drže, ki so za vse verujoče trdni oprimki življenja v objemu Jezusovega srca, še prav poseben pomen pa imajo za Tineta in brata Luka.
Videti Jezusa
Zahej je v sebi nosil nezaustavljivo željo videti Jezusa, zato je tekel in splezal na smokvo. Neoziraje se na to, kaj so si ljudje mislili o njem, je v njem prevladala neustavljiva želja po videti Jezusa. Jezus je videl v Zahejevo srce in postal gost njegove hiše in pri njem prenočil.
Gospod nadškof in metropolit je Tinetu in Luku je še posebej položil na srce, da naj tako, kot sta v Zaheju tudi v njima, gorita neustavljivi želja in hrepenenje po« videti Jezusa«. Naj tečeta in plezata na drevo, naj ne zamudita nobene priložnosti za srečanje z njim. Če bo potrebno naj klečita pred njim, če bo potrebno, naj jokata pred njim, vsak trenutek dneva naj prosita za njegovo bližino. Naj tečeta in plezata na drevo, naj ne zamudita nobene priložnosti za srečanje z njim, vsak trenutek dneva naj prosita za njegovo bližino in Jezus bo z njima.
Sprejeti Jezusa
Zahej je z velikim veseljem sprejel Jezusa v svoji hiši. Sprejel je takšnega kot Jezus je. Ni ga želel spremeniti po lastni zamisli ali pričakovanju. Sprejeti Jezusa takšnega kot je, v vsej lepoti in trpljenju ni vedno lahko. Tine in Luka bosta Jezusu dala na razpolago vse svoje življenje. Dane obljube zahtevajo trdnost in stanovitnost. Sprejeti Jezusa, ki v vsakem trenutku našega življenja prihaja pred nas, tudi v trpljenju in odpovedi, je drža, ki govori o srcu oblikovanem po Jezusovem srcu.
Osvojiti Jezusovo držo
Jezus ni nikoli nikogar obsodil. Jezusov pogled je pogled, v katerem imamo oko in srce za posameznega človeka, kajti Bog se izroča posamezniku.
Gospod nadškof in metropolit je Tinetu in Luku položil na srce:
»Bog po vama želi posamezniku obrisati solzo, prinesti tolažbo in veselje. Vsakemu bratu ali sestri v katerem bosta zaznala hrepenenje in prošnjo po Jezusu se posvetita v celem. Včasih bosta morda ječala pred nalogami, ker se vama bodo zdele prevelike, toda zaupajta, v Bogu je mogoče vse. Gospod Jezus se bo po vama razdajal. Delujta tako, kot deluje on.«
Vse zbrane je gospod nadškof povabil k vztrajni molitvi za oba diakona in vse duhovnike ter nove duhovne poklice.
Po molitvi litanij vseh svetnikov je obred posvečenja kljub popolnoma polnemu svetišču potekal v absolutni, spoštljivi tišini. Iz rok domačih župnikov sta posvečena diakona prejela štolo in dalmatiko.
Veselje in radost ob posvetitvi v diakona je izražalo petje skupine Marijinega dela, ki se je razlegalo s kora. Oba diakona sta iz rok nadškofa in metropolita prejela Evangelij.
Združeni pevski zbori ihanske župnije so s svojim petjem pri svečanem bogoslužju izrazili vso globino veselja in navdušenja ter hvaležnosti.
Tine je ob posvečenju v diakona prejel posebno pismo zadnjega Ihanca, ki je bil posvečen v duhovnika, msgr Jureta Rodeta iz Argentine.
Gospod diakon
Tine Povirk
Dragi diakon Tine, dragi Tvoji domači!
Iskreno pozdravljam gospoda nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Zoreta, spoštovani gospod župnik dr. Andrej Poznič, dragi vsi Ihanci!
V srcu sem bil vesel presenečenja ob sporočilu, da boš prihodnje leto postal duhovnik.
Sv. Janez Vianej, arški župnik, pravi, da če bi vedeli kaj pomeni biti duhovnik, bi od strahu umrli, tako je pa Bog tako dober, da se v naši omejenosti tega ne zavedamo.
V mislih sem vsak dan v Ihanu. V molitve ste tudi vsi vključeni, sedaj Ti še posebej, da bi bil dober minister oz. ministrant ljudem, služabnik, saj vse to pomeni diakon!
Želim Ti, da bi bilo v Tvojem življenju veliko molitve, veliko duha molitve. Pa smisla za žrtve, za zastonjsko darovanjem ljudem – iz ljubezni do Boga.
V semeniških letih so Ti predstojniki dali veliko napotkov za življenje. Res ne čutim pravice, da bi Te obremenjeval s podrobnimi nasveti.
Sedaj in v prihodnosti Te bom spremljal z molitvijo in s spominom pri svetih mašah, da Ti Bog da zdravo pamet, zdravje in vse potrebne milosti – do zlate maše!
Molimo drug za drugega!
Srčno pozdravljam Tebe, Tvoja starša, bližnje in daljne sorodnike ter vse navzoče!
Z Vami v duhu navzoč
Rode Jure
Tine in Luka sta dar za našo Cerkev, zato smo dolžni zanju skrbeti, moliti in prositi Gospoda za vse milosti, ki jih bosta potrebovala, da bosta zvesta, da bosta hrepenela po svetosti in v ljubezni do Boga brezmejno ljubila svoje brate in sestre.
Ob koncu svete maše sta se oba diakona zahvalila Bogu in staršem za življenje in vero, duhovnikom in vzgojiteljem, župnijskemu občestvu ter vsem, ki so ju spremljali v molitvi ter jima na vse načine izkazovali pomoč in podporo. Zbrano občestvo sta povabila na agape.
Noč je že legla na zemljo, zbrani na diakonskem posvečenju pa smo na ploščadi pred župnijskim domom še kramljali drug z drugim, saj nam veselje in navdušenje nista dovoljevala, da bi se razšli.
Hvaležni za milost, ostajamo v molitveni in duhovni bližini s Tinetom, ki opravlja svojo službo v Moravčah in bratom Lukom, ki odhaja v Celje.
Jana Poljanšek
Fotografije: Špela Lazar
