Pridi, pridi Svetu Duh! Napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!
Birma je zakrament Svetega Duha. Sveti Duh utrjuje srca Jezusovih učencev v veri, upanju, ljubezni in pričevanju. Birma nadaljuje posvečenje, ki se je začelo pri krstu. Birmanci, ki so bili krščeni kot otroci, obnovijo krstne obljube pred birmanskim obredom: odrečejo se satanu in izpovedo krstno vero. Tako osebno in zavestno izpovedujejo tisto, kar so nekoč kot otroci prejeli s pristankom svojih staršev, botrov in krščanskega občestva.
Da bi birmanci prejeli Svetega Duha, škof, ki je naslednik apostolov, položi roke na glavo birmanca, ga pokliče po imenu in ga ob besedah: »(Ime), prejmi potrditev, dar Svetega Duha!«
in odgovoru birmanca: »Amen!«
ter škofovem pozdravu: » Mir s teboj!«
in odgovoru birmanca: »In s tvojim duhom!«
na čelu mazili s sveto krizmo. Tako je birmanec za vedno zaznamovan z božjo ljubeznijo in prejme neizbrisni pečat.
Po zakramentu svete birme na poseben način prejmemo darove Svetega Duha, ki nas razsvetljuje s svojo svetlobo in svojo močjo, da bi mogli bolje razumeti kar nam je razodel Bog, posebno po svojem Sinu Jezusu Kristusu.
Sveti Duh nas izpopolnjuje v ljubezni, da bi v dogodkih in ljudeh, ki jih srečujemo, mogli prepoznati božjo prisotnost in božji klic, da se neprestano vključujemo v izgradnjo novega, božjega sveta.
Sveti Duh nas napolnjuje z močjo in svobodo, da bi hrabro kot polnoletni kristjani mogli živeti po veri in zanjo pričevati z življenjem.
V nagovoru je gospod škof, dr. Anton Jamnik, vsem zbranim še posebej položil na srce:
birmancem: naj ostanejo lepi v svojih dušah, naj iščejo Boga in napredujejo v veri, ljubezni in upanju. Bog se da najti vsakomur, ki ga išče z odprtim srcem. Dvomi, ki se pojavljajo na poteh življenja odraščajočega človeka niso pokazatelj odpada, temveč iskanja Luči, resnice in upanja
botrom: naj bodo svetal zgled svojim birmancem v veri, ljubezni in upanju
staršem: naj bdijo nad poti svojih otrok in jih vzgajajo v polnoodgovorne in svobodne ljudi, ljudi, ki se bodo odločali po vesti in srcu, ki bodo svobodo razumeli kot svojo sposobnost, da izbirajo med dobrim in slabim
občestvu: naj vztraja v molitvi in medsebojni pomoči. Naj s svojimi deli prekvaša svet, naj skrbi za živo in tvorno življenje župnije in Cerkve
gospodu župniku, dr. Andreju Marku Pozniču: » Vem, da ne marate zahval in pohval, a živo in dejavno občestvo priča o molitvi, darovanju, skrbi in ljubezni, ki jo dajete svoji župniji. Področje, ki ste ga izbrali za svoj doktorat, priča o globoki veri, vaša neomajnost in jasnost glede moralnih vprašanj in nauka Cerkve daje trdne temelje, trda strogost pa je plašč ljubečega in čutečega srca.«
Vsem: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 13, 34).
Sveta daritev je bila lepa in svečana tudi zaradi pesmi, ki jih je prepeval zbor Jutro.
Zahvale staršev birmovalcu, škofu dr. Antonu Jamniku in gospodu župniku, dr. Andreju Marku Pozniču, so povedale:
»Hvala vam za vašo skrb, dobroto, potrpežljivost in ljubezen vtkano v našo rast v veri, ljubezni in upanju!«
Tekst: JP
22. 4. 2012