Na cvetno nedeljo, na katero se začenja neposredna priprava na veliko noč, največji krščanski praznik, smo se zbrali pod stopniščem pred cerkvijo z oljkami in butaricami v rokah. Po blagoslovu  zelenja, smo se v procesiji v čast Kristusu Kralju, podali v okrašeno cerkev, ki so jo na to praznično nedeljo krasile butarice vseh slovenskih pokrajin.

Tako kot so pred več kot dvema tisočletjema Jeruzalemčani pozdravljali Jezusa ob slovesnem vhodu v mesto, tako smo ga mi pozdravljali z visoko dvignjenimi butaricami in oljkami.

Vsaka butarica je imela svojo zgodbo, vse pa so bile narejene z obilico ustvarjalne domišljije, potrpežljivostjo in vztrajnostjo, z namenom, da postanejo blagoslovljen les. Zavedajoč se tega, ljudje že dolga stoletja spletajo butarice iz prav posebej izbranih materialov od katerih ima vsak svoj pomen. Tako je vsaka pokrajina naše domovine oblikovala svojo izvirno obliko butarice v kateri prevladujejo materiali značilni za tisti del naše domovine. V butarico so vpletene prošnje in tiha upanja Bogu kakor tudi zahvale za že prejete milosti in darove ter Gospodov blagoslov.

Med mašo smo poslušali slovesno branje pasjona, evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju, o zaroti proti njemu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt , smrti na križu ter o pokopu v grob.

JP