Spoštovani bratje!
Pravijo, da smo v vojni. Borimo se proti nevidnemu napadalcu, ki mu je uspelo ves svet vreči s tečajev. Kakor v vsaki vojni, ima tudi ta, svoje generale, svoje junake, svoje dezerterje in peto kolono, kolaborante, ki izkoriščajo vsako priložnost za svojo revolucijo, svoje vojne dobičkarje, požrtvovalne vojake in tudi kolateralne žrtve in civilno prebivalstvo. Nihče ne strela in nihče ne pobija, nihče ne ruši mest ali infrastrukture, pa vendar moremo in smemo uporabljati primere iz vojnega polja, da opišemo to našo »karentensko bitko«.
Zmaga v tej naši vojni je, bolj kot v katerikoli prej, odvisna od drže vojaka, ki ni več postrojen v polke, regimente, bataljone in armade, temveč je doma, sam na kavču, pred ekrani in s telefonom v roki. Čudna je ta vojna, če ima take vojake! Pa vendar primerjava stoji. Zato je prav, da nekoliko razmislimo ali se lahko naši voditelji zanesejo na nas. Če se je nekoč pobeg iz bitke, dezerterstvo videlo in se je kaznovalo s smrtjo, danes našega upora ne vidi nihče in ne kaznuje nihče. Tako prvi kakor slednji pa povzroči zmanjšanje moči vojskujočih in prinese marsikdaj sicer junaško smrt, pa tudi poraz. Pomislite pri tem na Juda Makabejca, ki mu je ob pogledu na sovražnika pobegnilo 2/3 vojakov. S preostalo tretjino bi skoraj zmagal… no, v resnici je junaško umrl (prim. 1 Mkb 9) . A vojno dobijo tisti, ki sovražniku dovolijo, da junaško umrejo za njihovo domovino, je rekel general Patton.
Kakšna je torej v tej bitki naša, moška vloga?
Najprej se zavedajmo, da smo možje odgovorni za »red in disciplino«. Od nas se pričakuje, da bomo v družinah in družbi izvir avtoritete, ki je pravična. Pravičnost pa ni nekaj, kar se nanaša name (izvir egoizma), temveč se nanaša na dolžnost, ki jo imamo do drugega. Pravičnost zahteva od nas, da damo drugim, kar jim pripada. In moški je dolžan svoji ženi zvestobo do groba, dolžan ji je dejanja s katerimi potrjuje svojo ljubezen. Mož naj umrje za svojo ženo. Fant naj stopi v boj za svoje dekle. Žena/dekle pa je tukaj utelešenje vsega, kar ljubimo in za kar se je vredno boriti. Zato se od nas pričakuje, posebno pa v kriznih časih, da smo pripravljeni na žrtev za tiste, ki jih ljubimo. In tu govorimo o domovini, narodu, ženi, otrocih prav tako kakor o Bogu. In tu imamo zgled v Jezusu Kristusu, ki je iz ljubezni do nas vseh umrl na križu.
V času karentene smo torej poklicani, da znova postanemo izvir reda, ki smo ga izgubili. Vemo, da nič ne pomaga le beseda, pomaga le zgled, ki je v tem, da se reda in discipline najprej držimo sami.
Biti oče in biti mož, da bomo v tej bitki zmagali. Biti oče pomeni, da poskrbimo, da bi najstniki bili doma, ko morajo biti doma in da se ne družijo »na našem igrišču« ob povsem neprimernih urah. Kajti v tem je dvojni prekršek: družijo se in neprimerne ure. A da bodo najstniki doma, moramo tudi sami ustvarjati primerno okolje, da bodo radi doma. Zato je prav, da opustimo mnoge razvade, ki so se med nami razpasle. Na prvo mesto bom postavil opuščanje dolžnosti, ki ste jo s krstom prevzeli, da boste otroke vzgajali v krščanski veri. Kako vzgajali drugega, če sam nikoli ne molim, nikoli ne naredim ničesar, kar me pred Bogom in ljudmi izkaže za kristjana? Kdor hoče v polnosti izpolniti svoj moško, očetovsko ali fantovsko, dolžnost, naj najprej pomete pred svojim pragom. Vsaka prenova družbe, se prične globoko v srcu posameznika.
Potem se zavedajmo, da moramo biti zgled vztrajne potrpežljivosti. Ne pomaga nič drugega. Samo to je pot do zmage v tej vojni. Dokler bomo doma, bosta ti dve kreposti potrebni, da ne zapademo v črnogledost in tako ne postanemo plen onih, ki širijo slabo voljo, ker so predvsem sami slabe volje. A ti dve kreposti bosta še bolj potrebni, ko bo potrebno na delo za »vrnitev v normalo«. Ker bo tedaj šlo počasi, bodo nekateri spodbujali k stavkam, manifestacijam, revolucijam toliko časa, dokler ne pridejo na oblast. In v tistem času, ki ga zdaj tako očitno pripravljajo, bo potrebno ohraniti trezno glavo in mirno kri, bo potrebna množica mož in fantov, ki bodo rekli »dovolj je takega ščuvanja!« zdaj ni čas za zdraharstvo, ki ima za cilj ohranitev lastnih privilegijev. Proti kričanju množic, bomo potrebovali vztrajnost in trdnost mož in fantov, ki bodo delali, ki bodo znali potrpeti ter utrditi svoje družine ne le materialno, temveč čustveno in duhovno. Na čustva, na strah in brezumno antipatijo, se zanašajo tisti, ki hočejo v najkrajšem času deželo spremeniti v osir nezadovoljstva. Ni je druge sile proti temu, kakor trdnost mož in fantov, ki so očetje in ženini.
Pri vsem tem ne pozabimo, da se mora naš glas slišati tudi v Cerkvi pri vsaki molitvi, zahvaljevanje, slavljenju in prošnji našemu Vsemogočnemu Očetu, do katerega imamo dostop v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu v Svetem Duhu, ki nas povečuje.
Možje, fantje! Vrnite se h Kristusu, da boste trdna skala, ki jo naše žene in otroci potrebujejo v viharnih časih, ki se nam obetajo.
Vaš župnik Andrej
