Draga dekleta in žene!
Karentena se je hitro končala. Pripravljamo se na »izhod« in upamo na zmago nad epidemijo. Ves napor, ki ga je Slovenija, skupaj s celim svetom, vložila v omejitev okužb in predvsem smrti, ima smisel le, če se nenehoma zavedamo tega »zakaj« je bilo vse to potrebno. Pri ohranjanju življenja pa je nežnejši spol po naravi in poklicu veliko bolj občutljiv, sočuten in razumevajoč kakor moški del človeštva. Zato ste iz tega naslova ženske na tej fronti prve in bolj potrebne. Pa saj to vsak ve, saj žena s svojo prisotnostjo v domove prinaša toplino in nežnost, ki napolnita prostor s sožitjem in veseljem.
Prav ta prispevek topline in nežnosti, ki omogočata sožitje in veselje, nam bo v prihajajočih mesecih zelo, zelo potreben, ker ne bo šlo hitro in ne bo šlo zlahka. Tam, kjer bomo drug do drugega potrpežljivi, velikodušni, strpni, solidarni in predvsem nesebični in pošteni, tam bomo hitreje zadihali in se bomo lažje izognili neizbežnim ekonomskim in družbenim težavam. Nobena skrivnost ni, da marsikaj do naštetega pri nas manjka. Vsak od nas sodoživlja paniko, ki jo širijo »naši razvajenčki« prek medijev in svojih takih in drugačnih manifestacij. Iz ekranov in zvočnikov v naša srca pa je zelo kratek korak, zato vas prosim, da bedite nad svojimi družinami, nad svojimi dragimi, da bi se ne razpasla histerija »konca sveta, ker nismo na oblasti«. Konec sveta je namreč pridržan našemu Gospodu Jezusu Kristusu, vse ostalo pa so prigodnosti, ki minejo. Hitro, zelo hitro odidejo v pozabo časi in veličine tega sveta.
Bedeti kot žena, kot mati, kot dekle nad svojimi moškimi in polniti njihova srca z milino in ljubeznijo zahteva močno ženo, ki jo hvali Sveto pismo. Vedno znova odkrivam in spoznavam, da je v srcu čisto vsake ženske skrita taka žena. Vabim vas, da jo poiščete in jo postavite v središče vašega življenja. Ženski prispevek potrebujemo! Ne karikature ženskega, ki jo danes propagira feminizem, potrebujemo tisto pravo ženskost, ki jo je s posebnim veseljem in premislekom Bog sam položil v vas, ko je v tisti posebni in skrivnostni noči, ko je Adam spal, ustvarjal in oblikoval Evo.
Eva je tista, ki je Adama razveselila. Nič drugega, niti Bog sam, bi lahko rekli, ni razveselil Adama tako, kakor je to storila Eva. Ko jo je Adam videl, se je zagledal vanjo. In ta čar ženskega ostaja! Na ta čar, na to skrivnost vaše biti, vaše prisotnosti, se sedaj sklicujem, ko kličem po vašem prispevku pri obnovi oz. »pri graditvi nove normalnosti«. Ustvarjene v skrivnosti in v premišljenosti nosite ti dve lastnosti na poseben način kot znamenje svojega spola. Prav obojega potrebujemo. Skrivnostnost, ki zna sprejemati neznano, in premišljenost, ki je potrebna, ko bomo tehtali, kaj »vzeti s seboj« v prihodnost. Na močna ženska ramena je Bog položil izvedbo vzgoje. Vzgoja ni nič drugega kot priprava na bodočnost. In ker smo zdaj očitno na prelomnici starega in novega, ko je virus v našo ustaljenost, navajenost in samozadostnost zarezal globoko zarezo, moramo skočiti na ono stran. Zato pa moramo pustiti za seboj mnoge stvari in dobro je, če žene spakirate kovčke za našo prihodnost. Ne smemo vzeti ne preveč, ne premalo.
Premalo bi vzeli, če s seboj ne bi jemali vere in naše cerkvene skupnosti. Preveč pa bi jemali, če bi hoteli vzeti vse navade in običaje, ki smo jih gojili do zdaj. Vabim vas, da pogumno in brez sentimentalizma začnete v domačih družinah presejati kaj pustiti in kaj ohraniti, čemu dati novo obliko, kaj za vsako ceno ohraniti. Predvsem pa vas vabim, da poleg nenehnega ognja za domačo, družinsko molitev najdete načine, da se znova povežemo v bogoslužju.
Vabim vas, da iščete nove načine, da se vera širi in utrjuje. Morda bi bil čas, da bolj v središče stopi dušnopastirski obisk. Obisk, ki bi bil več kakor samo »priti na kosilo«. Obisk, ki bi bil pripravljen, da bi skupaj molili, se pogovarjali o Bogu, krepili vero v Jezusa, morda tudi poskrbeli, da bi bil to dan, ko se družina vrne k zakramentu sv. spoved (skupna priprava, posamična spoved), ipd. Vsaka bi lahko ta obisk tako pripravila, da bi bil rodoviten za družino takšno, kakršna je. Brez idealizacij, brez utvar, brez bližnjic, ampak z veseljem in prepričanjem, da je po duhovniku Bog na poseben način z nami. Morda … prepričan sem, da imate tudi same mnoge ideje in zdaj je čas, da jih Cerkev sliši. Še bolj pa je čas, da jih same uvajate. Kajti Cerkev ima zaklade, ki jih nujno potrebujemo ne le kristjani, temveč vsak naša družba. Zakladi v zakladnici ne koristijo nikomur. Koristijo le takrat, ko živijo med ljudmi, oz. ko jih ljudje živimo.
Draga dekleta in žene, iz skrivnostne globine vašega srca, iz čudovite noči, v kateri ste ustvarjene in živi v vsaki od vas, naj privrejo studenci milosti in Duha, ki jih svet tako nujno potrebuje.
Vaš župnik Andrej
