Dragi bratje in sestre v Kristusu!
Za nami je prva skupna nedeljska sv. maša. Prva sprememba, ki jo opazimo so maske. Druga pa, da je »bogoslužna enota« postala družina. Ker smejo družine sedeti skupaj kakor so običajno, sem družine tako posedel, da je ostalo čim več prostora praznega za pare in posameznike. Prišla je slaba polovica vseh, ki so pred dvema mesecema polnili našo cerkev. Opazen je upad vseh družin, ki imajo letošnje prvoobhajance in birmance. Rad bi povedal, da je v cerkvi še dovolj prostora in da je vsak dobrodošel! Ko nas bo preveč, pa bo mogoče slediti sv. maši tudi zunaj, zato nam prostora ne bo manjkalo. Večje vprašanje je, če nam ni zmanjkalo vere in je zdaj dvomesečno zaprtje cerkva, izpostavilo našo šibkost.
V bližnji prihodnosti bo še bolj preizkušan naš razum in dobra voljo, naša potrpežljivost in strpnost, naša solidarnost in pozornost do bližnjega kakor je bilo do zdaj. Preprosta, zdrava kmečka pamet nam pravi, da dvomesečno brezdelje celega sveta ne more prinesti gospodarskega razcveta. Predvsem terciarna veja gospodarstva bo zelo prizadeta. Za razvedrilo, turizem, počitnice, za razno razna predavanja in seminarje, ki jih pripravljajo tkim. nevladne organizacije, ne bo veliko sredstev. Zdaj tudi vemo, da so med njimi tudi mnogi, ki so udobno živeli od seminarjev, svetovanj in drugih neotipljivih oblik zaposlitve, njihov glavni plačnik pa je proračun RS, oz. davkoplačevalci. To so tisti, ki ne bodo nikoli povedali koliko zaslužijo in kje delajo, pa so kolesarili, ker bojijo, da bodo končno zaprli njihov vir prihodkov. A mnogi, ki so resno in odgovorno, predano in veliko, pošteno delali v svojih službah, bodo le-te izgubili. Morda bo med njimi kelnar in lastnik kavarne, morda turistični delavec ali voznik avtobusov, izdelovalec spominkov ali suhe robe… krizo bomo občutili vsi. Ne le versko, temveč tudi ekonomsko. Zato vas hočem spomniti in povabiti, da bi se na to obdobje pripravili.
Hočem vas povabiti, da bi se za bližnjo prihodnost zavestno in scela odločili za nove korake solidarnosti in bližine v duhu edine Jezusove zapovedi svojim prijateljem: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!«. Prosim vas, da bi se zavestno odločili, da boste to zapoved živeli. Kako?
Najprej tako, da bi že sedaj dajali od svojega obilja nekaj na stran, da boste lahko v kriznih časih pomagali. Zgledujmo se po Jožefu iz Egipta, ki je sedem let eno sedmino žetve spravljal v kašče, da je mogel v času suhih krav pomagati preživeti. Posnemajmo ga! Zdaj, ko nam nič ne manjka, ko niti ne moremo veliko zapravljati, ker je še vse zaprto, zdaj, ko imamo, zavestno prihranimo desetino, naj bo namenjena pomoči bližnjemu.
Drugi korak: počakajmo. Na potezi je zdaj država. Trenutno velikodušno deli denar, ki ga – roko na srce – nima. Torej si ga bo izposodila. Vendar ta vir ni neizčrpen. Ko bo velikodušna pomoč prenehala, bo nastopila »stiska razvajenih«, ki je huda prav zato, ker je podobna abstinenčni krizi mamilaša, ki se hoče odvaditi svoje strasti. Naučimo se prepoznati ta trenutek streznitve (posameznika in družbe) in modro počakajmo, da bomo lahko pomagali. Potrpežljivo počakati, da pridemo na vrsto, da bo naša pomoč učinkovita. To je tudi Jezusova metoda. Trideset let je čakal, da je nastopil svojo triletno javno delovanje. Da je ta trenutek nestrpno pričakoval, priča svatba v Kani Galilejski.
Tretji korak: pomagajmo. Pomoč, ki naj sledi shemi: najprej brat v veri, ker smo to pomoč dolžni po nadnaravni povezanosti v eno Kristusovo telo, potem bratom in sestram, t.j. sorodnikom, ker je to dolžnost naravnega prava, potem sosedom in sonarodnjakom, ker so moji bližnji, na koncu še tistim, ki jih ne poznamo in so tujci. »Glejte, kako se ljubijo med seboj« je izkaznica kristjana. Po analogiji in razširitvi, po rasti ljubezni, ki postane vse obsegajoča, se širi srce, ki ljubi. A začetek mora biti pri sebi in od tam navzven na Kristusov način. Zato vas vabim, da se pridružite naši Karitas v prihajajočem naporu, da bi drug drugemu pomagali. To povabilo velja vsem odraslim kristjanom!
Zakaj vse to? Iz hvaležnosti! Bogu moramo biti hvaležni, da je z nami, da nas je odrešil, da nam daje priložnost za nov začetek z odpuščanjem grehov. Telesna in duhovna dela usmiljenja morajo biti naraven izraz naše hvaležnosti Bogu, ki mu ne moremo ničesar vrniti za vse, kar je on za nas in dobrote, ki nam jih daje. Z deli pokažemo samo to, da ljubimo Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Bolj kot kdajkoli bo v nekaj mesecih to potrebno. Zato se, dragi bratje in sestre, pripravimo na to našo preizkušnjo, ki očitno ne bo v preganjanju, temveč v izkazovanju ljubezni bratom in sestram, ker smo hvaležni Bogu, ki ga ljubimo.
Prosim vas! Stopimo na to pot dejavne ljubezni kot živo občestvu katoliške Cerkve v Ihanu.
Vaš župnik Andrej
