V toplem prazničnem jutru smo napolnili avtobus in se odpeljali v »deželo belih brez«. Romarska pot nas je vodila v Rosalnice k Trem faram, v Metliko in Semič ter na koncu h Kočevarjem in v Kočevski Rog.
Z avtobusa smo občudovali lepoto slovenske dežele in se v mislih dotikali vseh tistih, ki so nam blizu, pa niso bili z nami, ali pa smo klepetali s sosedi na levi in desni. Romanje pa ni le izlet v znan ali manj znan kraj ali pokrajino, temveč je bistvo romanja v osebnem srečanju z Bogom, v dotiku duše z Najvišjim, v globokem občutenju Srečanja, ki se zgodi v duši na popotovanju po svetu. Molitev rožnega venca in skupna priprava na prejem zakramenta sprave razrahljata naše otrdelo srce, da postane dojemljivo ne le za zunanjo lepoto, temveč predvsem za notranjo lepoto in globino duše. Sveta maša nas še bolj poveže med seboj, Jezus v nas čudovito razpira srce, v nas oblikuje novega človeka, srečnejšega v sebi in široko odprtega za sočloveka. Ker nismo bili izletniki ampak romarji, so srca darovala sveto mašo v Rosalnicah, v cerkvi Marije sedmih žalosti in široko razprta poslušala nagovor posvečen Srcu in narodu ter domovini. Skupaj smo peli pesmi in v tišini zrli Vanj ter hrepeneli po skorajšnjem vstopu Njega samega v nas.
Vse tri romarske cerkvice so v nas vzbudile občudovanje in čudenje; srce se je razprlo pri Priprošnjici in v tihoti kraja prosilo z vso dušo, v sosednji cerkvici je koleno izkazalo čast Najvišjemu. Duh romarskih cerkva nas je nagovarjal, vabil in razpiral srca, da smo v vsaki izmed njih pustili del sebe, svoje prošnje in priprošnje pa tudi zahvale. Duša ozdravljena z Njegovim dotikom je v srečo odela celo telo. Mreža Ljubezni je med seboj z nevidno nitjo povezala vse. Mogočna drevesa pred Tremi farami so nam nudila prijetno zavetje za kratek odmor in popotno malico.
Pot nas je nato vodila v Metliko, ker smo si ogledali farno cerkev sv. Nikolaja v kateri hranijo relikvije blaženega Alojzija Grozdeta. Iz lepo urejenega svetišča smo se odpravili do Belokranjskega muzeja, ki se nahaja v Metliškem gradu. Tu smo si najprej ogledali video zapis »Podobe Bele krajine«, nato pa je sledil ogled eksponatov v muzeju.
Okusno in obilno kosilo smo zaužili v Semiču in se nato v spremstvu vetra in prvih dežnih kapelj ustavili v Občicah pri Dolenjskih toplicah, v Kulturnem centru Društva Kočevarjev staroselcev, kjer sta nas gospa Darja Zamida Pečavar in gospod Hans Jaklitsch seznanila z zgodovino Kočevskih Nemcev, ki so tu živeli več kot 600 let in s tem zaznamovali ta prostor. To je bil nemški jezikovni otok na 800 km² površine, od 14. stoletja naprej poseljen z nemškimi germanskimi kmeti, ki so se izselili med II. svetovno vojno. Ogledali smo si urejeno muzejsko zbirko, vezano na življenje Kočevarjev v tem delu nekdanje Kočevske, razstavo maket izginulih vasi na Kočevskem ter vrt starih sadnih sort za katera imajo tudi gensko banko.
Izpraznjena Kočevska je postala kraj zločina v katerem so zverinsko pobili več kot 14.000 ljudi. Ob grobišču pod Krenom smo molili litanije Srca Jezusovega ter s komemoracijo obeležili Dan državnosti, sanj mnogih, katerih hrepenenja še danes polnijo v tišino odeto prostranstvo zagrnjeno v plašč zelenih listov. Na silo iztrgane sanje lebdijo med molčečimi drevesi in se dotikajo čutečih človeških src in legajo vanje.
Domov smo se vračali po avtocesti. Dežne kaplje so polzele po vetrobranskih steklih, mi pa smo v sebi sestavljali mozaik doživetij. Hvaležni za lep in polno preživet dan smo se gospodu župniku zahvalili za skrbno načrtovano in izpeljano romanje.
JP
