Tudi letošnji praznik obletnice posvetitve romarske cerkvice na Svetem Miklavžu je  med seboj povezal prebivalce Brda, saj je praznovanje mogoče pripraviti le ob sodelovanju večine. Zgodba, ki se je začela ob nastajanju romarske cerkvice živi še danes, saj en sam par rok ne more veliko storiti. V procesu sodelovanja se tkejo vezi prijateljstva in zaupanja, saj se drug drugemu predstavimo skozi svoje delo, ki razkriva tudi temelje naših vrednot in našo življenjsko držo. Resnično prizadevanje za skupno dobro rodi bogate sadove in vse napolni z zadovoljstvom in srečo.

Veliki zvon vabi vernike v cerkev, pritrkovanje oznanja praznik. Pražnje oblečeni ljudje prihajajo po gozdnih poteh iz vseh smeri, saj je semkaj mogoče priti le peš. Pridne roke so uredile okolico in očistile notranjost cerkve; z vezenimi prti so prekrile oltarje in jih okrasile z rožami. Vse je pripravljeno na srečanje z Gospodom. Špela in Luka ubrano zaigrata Gospodu v čast. Hrepenenje duše razpre srce, da se pesem kar sama prelije skozi ustnice:

Ko bi ljudje ljubili se, kot bratje in sestre, ljubezen bi združila vse, podrla vse meje… Pesem na koncu pojemo vsi; srca so žejna ljubezni.

Dobrote, ki čakajo na mizah, so vabljive. Mlade roke jih ponesejo med ljudi, ki se veselijo srečanja s prijatelji in znanci, besede tečejo, oči govorijo in se smejejo. Nekateri so srečajo le enkrat na leto, saj jih je življenje odpeljalo v druge kraje, na žegnanjsko nedeljo pa se vrnejo v svoj rodni kraj, kjer s svojimi sorodniki praznujejo obletnico posvetitve cerkve.

Sodelovanje v dobrem tako združuje ljudi in vsem odpira vrata k dobremu, kjer je vedno moč storiti nekaj lepega za Boga in ljudi.

JP

Fotografije: Franci Hribar