Če bi prižigali svečke, na torti pripravljeni v čast  praznovanju obletnice posvetitve naše župnijske cerkve, bi letos prižgali 269 svečk. To je častitljiva obletnica, ki zasluži vso našo pozornost, saj svetišče že več kot dve stoletji in pol pričuje, da tukaj živimo kristjani.

Tako, kot sama stavba ni nastala v trenutku, brez truda, vztrajnosti, odpovedi in združevanja moči, temveč je rasla iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto, tako tudi naša vera ne zraste ob prejemu zakramenta svetega krsta, temveč za svoje živo življenje potrebuje naše prizadevanje in razpoložljivost ter odprtost za Boga skozi vse naše življenje.

Trud, ki ga vložimo v svoj odnos do Gospoda, se zrcali v našem življenju in življenju naše skupnosti. Agape, na katerem se srečamo ob rojstnem dnevu našega svetišča, nas med seboj poveže predvsem kot ljudi, ki se veselijo vsakega rojstnega dne stoletja starega svetišča in si z vsem srcem prizadevajo, da bi glas zvona pod okrilje Njegovega doma pripeljal vedno nova in nova srca. V tem prizadevanju šteje vsako srce in vsaka dejavna ljubezen neoziraje se na to, kaj bo storil moj sosed na levi in desni, spredaj in zadaj. Štejeta le moje srce in moje roke, saj morem razpolagati le z njima. Kadar jih povesim in mi zamrla molitev otrdi še srce, nastopi tišina in hvalnice Gospodu utihnejo.

Stavba kljubuje času in priča o veri, o svoji  in narodovi zgodovini, naša dejanja pa govorijo o dogajanju in stanju znotraj našega srca – o odnosu, ki ga živimo z Njim.

JP